Botanični vrt v Göteborgu

 

 

Botanični vrt v Göteborgu (Göteborgs botaniska trädgård)

je s svojo površino 175 ha eden največjih svoje vrste sploh. Samo kultivirani del zavzema dobrih 40 ha, na katerih raste okrog 16 000 vrst in sort rastlin.V preteklih letih je za svoje delovanje prejel več nagrad in je gotovo ena največjih znamenitosti pokrajine Västra Götaland na južnem Švedskem. Botanični vrt meji na naravni rezervat Änggårdsbergen, v katerem je tudi znanstvena zbirka dreves – arboretum.V pokritem Botaničnem vrtu je pod steklom 4000 vrst rastlin. Največje so zbirke tropskih orhidej, mesojedih rastlin in redkih drevnin, ki so v naravi že izumrle. V rastlinjakih vsako leto priredijo tudi vrsto različnih razstav in predstavitev. Botanični vrt poslovno deluje kot gostitelj ekskurzij in raziskovalni vrt Univerze v Göteborgu.    http://www.youtube.com/watch?v=3bJjS9QO2so


 

 

 

Vhodni del botaničnega vrta

s poletnim cvetjem in gostujočimi vrtovi je leta 2007 dobil novo podobo. Oblikoval jo je krajinski arhitekt Ulf Nordfjell, eden vodilnih švedskih krajinskih oblikovalcev, ki je bil dvakrat nagrajen na največji prestižni evropski hortikulturni razstavi Chelsea Flower Show. Ko vstopimo,ugledamo šest okroglih gred, zasajenih s poletnim cvetjem v velikem osrednjem vhodnem granitnem tlaku, ki obiskovalca vabi, da sede na eno izmed klopi ali kar na enega od okroglih granitnih blokov.
  

   
Od poznih osemdesetih je Göteborgs botaniska trädgård znan po svojih barvitih cvetličnih gredah ali rabatih, zasajenih z množico različnih poletnih rož na vsaki, celotno kompozicijo pa poenoti fino stkana barvna shema. Šest novih krogov prav na vhodu v Botanični vrt pa zahteva drugačen miselni pristop. Namesto samostojnih kompozicij krožni rabati prevzamejo vlogo podrejenih enot v medsebojno usklajenih sorazmerjih.                

 

 

Leta 1990 posajeni cvetlični rabati so bili tako popularni, da so odmevali v tisku povsod po Švedskem. Postavitev v odtenkih modre, limeta rumene in bele je dobila ime »Nordijska svetloba«. Vrtnarska mojstra Rigmor Celander in Mona Holmberg sta takrat uvedla drugačen način dela z enoletnicami, njuna je bila tudi ideja poimenovanja stvaritev. V njunih zasaditvah je bila množica različnih cvetlic, ki so oblikovale celoto prav s pomočjo močne barvne teme. Njuno delo in ideje so leta 1996 porodile tudi knjigo »Nordiskt ljus och italiens hetta« (Nordijska svetloba in italijanska toplina), ki je bila poslovno pravi uspeh in od takrat Botanični vrt v Göteborgu slovi prav po zasaditvah cvetličnih rabatov.
  

  

Zmagoviti vrt Ulfa Nordfjella »V čast Linneju« ( A tribute to Linnaeus)

so po končani razstavi Chelsea Flower Show leta 2007, premaknili sem, desno od vhoda v goteborški Botanični vrt,  kjer sem si ga lahko poleti leta 2008 ogledal tudi sam. Jeseni 2009 pa so ga za stalno preselili v mesto Växjö, kjer je sedaj del mestnega parka. Na njegovem mestu v Göteborgu pa v tem času že stoji drug gostujoči razstavni vrt.

 

Ob tem se sprašujem: kje je pri nas »Pepin vrt« Boruta Benedejčiča in Tanje Godnič, ki sta Slovenijo z njim zmagovito vpisala na hortikulturni zemljevid sveta? Bi ga država Slovenija odkupila in uvrstila med svoje znamenitosti, kot so to storili Švedi??

 


 
Ko je oblikoval izbor rastlin za vrt »V čast Linneju«, je krajinski arhitekt Ulf Nordfjell črpal svoj navdih iz dela švedskega botanika Carla Linneja. Leto 2007 je bilo namreč njegova tristota obletnica, zato je bil naročnik dela Nacionalni odbor za praznovanje tristoletnice v sodelovanju z švedskim veleposlaništvom v Veliki Britaniji in Švedskim inštitutom.


Čeprav je ta razstavni vrt sodobno oblikovan, s svojo kompozicijo, izbranimi materiali in rastlinami povzame posamezne lastnosti Carla Linneja in njegove domače pokrajine. Teme, ki jih Ulf Nordfjell oblikovno raziskuje, so globoko zakoreninjene v švedski kulturni zapuščini in indentiteti. Vrt druži moderne poglede in tradicionalne vrednote, pa tudi tehnike v arhitekturi in oblikovanju.
  

  

Smrekova živa meja, tradicionalna na Švedskem, daje vrtu osnovno strukturo in okvir. Osnovne drevesne vrste so rdeči bori in breze, ki so tako značilne za švedsko krajino, dopolnjujejo jih jablane, ki jih je gojil Linne. Izbor rastlin je mešanica tistih, ki jih je gojil v ohišnici v Hammarbyu bela turška lilija, navadni kopitnik, netreskovec in za švedske vrtove običajnih drevnin in trajnic. Izbrane so tudi rastline, ki jih je Linne gojil v svojem botaničnem vrtu v Uppsali: kaline, brogovite, jablane, močvirski tulipani, zali kobulčki, naprstci, sibirske perunike, kraljeve praproti in, seveda, severne linejevke.

 
Vrt poprek delno predeli lesena stena z odprtinami, delno pa pergola. Odprtine v steni dodatno uokvirijo posebne razglede na vrt in spodbujajo različne poglede nanj, kar spominja na vztrajno Linnejevo radovednost in znanstveni pristop k proučevanju narave. Poleg tega stene ustvarjajo različne mikroklimatske pogoje za vlago, suše, sence in sonceljube rastline. Pobarvane so tradicionalno rdeče in srebrno sivo.


Voda v tem vrtu simbolno predstavlja, kako pomemben del švedske krajine je. Ne posnema narave, spominja samo na njene osnovne lastnosti: izvir, njeno zbiranje v gozdnem jezercu in močan tok prek naravnih prodnikov.

 
Granit je najpogostejša kamnina na Švedskem in eden naravnih virov, ki je odigral pomembno vlogo v razvoju švedske ekonomije. Tako je v vrtu najpomembnejši hardscape material granit z zahodne švedske obale.

 
Zidovi v spalnici Carla Linneja so bili okrašeni s slikami iz Plantae Selectae Georga Dionysiusa Ehreta. Te podobe je norveška umetnica Anne-Karin Furunes kot digital art z laserjem prenesla na velike pokončne jeklene plošče, ki so vkomponirane v celoten design vrta.


Rdeči bor (Pinus sylvestris) je najpomembnejše drevo švedskih gozdov, ki so ga stoletja uporabljali za gradnjo in izdelavo pohištva. Stenske pregrade, ki delno predelijo vrt in klopi v vrtu so izdelane iz borovine, v navidezno mrežo posajena drevesa zimzelenega rdečega bora in brez pa vrtu preko celega leta prispevajo pridih naravnosti, nežno strukturo in hkrati učinek formalnega oblikovanja. Čeprav so rdeči bori velika drevesa, pa zaradi površinsko neagresivnih korenin pod svojimi krošnjami dopuščajo zasaditve s prekrovnimi trajnicami.

 

     

   
Okrasna jablana (Malus »Evereste«) je čudovito, 4 do 6 metrov visoko, belo cvetoče drevo, ki ga jeseni krasi množica do 2,3 cm dolgih in do 2,5 debelih živo oranžno rdečih jabolk, ki so izredno odporna na mraz, saj jih vsaj dve tretjini nepoškodovanih decembra še vedno zaljša drevo kljub temperaturam do –10°C. Ulf Nordfjell jih je v tem vrtu uporabil kot topiarne volumne v obliki dežnika, za kontrast naravno raščenim rdečim borom, smrekam in brezam.

 

Brogovita (Viburnum opulus »Roseum«) je dobila svoje mesto v vrtu zaradi odlične strukture grma in svežine svojega cvetja, ki spreminja barvo od limeta zelene do čiste bele. »Roseum« je sterilni križanec, ki svoje cvetove druži v 6 – 7 cm velika okrogla in čisto bela socvetja. Cveti v maju, in ko odcvita, cvetni lističi dobijo rožnat pridih – od tod sortno ime »Roseum«. Grm raste v lepo zaokroženo krošnjo, višine 2,5 do 3 metre. Brogovito je na svojem vrtu v Hammarbyu gojil tudi Linne in je danes splošno razširjena grmovnica po vsej Švedski, posebej še njena sorta »Strömsund«.

  


  
Navadni kopitnik (Asarum europaeum), odporna pokrovna trajnica senčnega dela vrta, je splošno razširjen po evropskih gozdovih. Včasih so ga menda celo uporabljali kot njuhanec. S svojimi lepimi, do 10 cm širokimi listi oblikuje ploskve, ki so s svojo prijetno teksturo kot zeleno slikarsko platno za ozadje drugim trajnicam: v vrste posajenim hostam (Hosta »Patriot«), ki dosežejo veličasten učinek v združbi s pozno cvetočimi tulipani.

  


  
Turška lilija (Lilium martagon) ima verjetno največjo domovino med lilijami, saj je razširjena prek cele Evrope, vse tja do Mongolije. Njena bela različica (Lilium martagon var. album) je v senčnih predelih švedskih vrtov doma že od Linnejevih časov in tako seveda tudi na njegovem vrtu v Hammarbyu pri Uppsali. Zato je, v združbi z navadnim kopitnikom, belimi vijolicami in praprotmi, gotovo popolna izbira za »A tribute to Linnaeus«.

  


     
Linnejev zaščitni znak pa je še posebej severna linejevka (Linnaea borealis), polgrm iz švedskih gozdov z nežno dišečimi belo rožnatimi cvetovi. Tam cveti od maja do konca junija, odvisno od zemljepisne širine rastišča. Linne sam je severno linejevko izbral za svoj osebni simbol, ko je bil leta 1757 povišan v plemiški stan. Dejal je, da je linejevko po njem poimenoval znameniti Jan Frederik Gronovius, nizozemski učenjak in botanik, Linnejev pokrovitelj, kot preprosto, nepomembno, prezirano rastlino Lapplanda (Laponska, najsevernejša švedska provinca), ki poleg tega še cveti čisto kratek čas - zato ker ji je bil Linne v teh lastnostih podoben. Linejevka je tudi emblem Linnejeve domače province Småland. Ulf Nordfjell jo je posadil v vklesane luknje v mlinskim kamnom podobne granitne bloke.

  


  
Na enak način je uporabil tudi netreskovec Sempervivum soboliferum syn. Jovibarba soboliferum. Obe sta skromni rastlini, a posajeni na ta način sta dragulja, ki najbolje spominjata na osebnost Karla Linneja.

 

Arboretum

se strokovno imenuje zbirka dreves in je del Botaničnega vrta, ki je večinoma umeščen v naravni rezervat Änggårdsbergen. Je sestoj tisočev dreves in grmov z znanim poreklom iz divjine. Velike površine so zasajene s tujerodnimi vrstami drevnin. Prvotni namen arboretuma je bil proučevanje lastnosti rasti in trpežnosti domorodnih in eksotičnih drevesnih vrst, ki bi lahko bile zanimive za švedsko gozdarstvo. Zdaj večinoma služi določanju okrasne vrednosti dreves in grmov kot parkovnih in vrtnih rastlin. Okrog tristo vrst raste na 15 hektarih, sadijo tudi nove, razdeljeni pa so na tri gozdiče, ki predstavljajo Evropo, Azijo in Severno Ameriko.

      

  

Bambusov gaj

je ena od meditativnih oaz Botaničnega vrta. V njem uspevajo predvsem rastline iz vzhodne Azije, ki potrebujejo zaščiteno lego, kot je ta. Med drugimi je moč občudovati različne oblike japonskih javorjev, kalmij in japonskih zvončkov.

  

     
Ena glavnih atrakcij je davidija (Davidia involucrata var. vilmoriniana), ki jo tu zaradi videza med cvetenjem, v prostem prevodu, imenujejo drevo žepnih robčkov. Po neurju januarja 2005 sta jim ostala samo dva primerka, ampak »veliki starec«, ki krasi Bambusov gaj že prek petdeset let, je preživel. Upam, da je tako tudi po letošnjem (2011) orkanskem vetru. Že ime gaja pa kaže tudi na to, da v njem uspeva tudi več vrst bambusa. Med njimi je največ kitajskega gorskega bambusa (Arundinaria fargesii, syn. Bashania fargesii), vrste, ki cveti zelo poredko: samo enkrat vsakih sto let! Po cvetenju rastlina odmre in prepusti prostor novi generaciji sejančkov. Prav to se je pred nekaj leti zgodilo tudi tu, zato poraslost s to vrsto bambusa še ni (2008 in 2009, op.pis.) tako atraktivna kot sicer.

 

 

 

Japandalen ali Japonska dolina

je vsako leto konec maja cilj romanja množic iz Göteborga, da bi videli davidijo v cvetju – prekrasen pogled na stotine velikih belih ovršnih listov, ki se gibljejo v vetru in spominjajo na robčke ali na bele golobice.Japonsko dolino so zasadili v petdesetih letih prejšnjega stoletja in je izid dobrih zvez in mednarodnega ugleda takratnega predstojnika Tora Nitzeliusa. Je redka zbirka vzhodnoazijskih rastlin, mnoge so zbrali kar člani kolektiva Botaničnega vrta sami – delo, ki še kar poteka.Kar tu takoj opaziš, je mir. Kdo bi si mislil, da smo sredi mesta! In med sprehodom kmalu odkriješ, da je v tej oazi miru več manjših, posebnih oaz: čudovito japonsko stopnišče pri vhodu v dolino, korejska dolina, ki jo najdeš, če slediš poti, ki zavije desno z glavne poti nasproti ribnika. Tudi območje izza jezu je vredno ogleda.

  


  
Tam uspeva več zanimivih rastlin, kot je, recimo, rdeča magnolija (Magnolia hypoleuca sin. Magnolia obovata), ki raste prav za ribnikom. V svoji japonski domovini in v gozdovih ruskih Kurilskih otokov zraste 15 do 30 metrov višine. V Göteborgu pa so zadovoljni s tretjino tega, saj je učinek njenih, do 15 cm širokih, kremasto rumenkastih cvetov z rdečimi prašniki in prijetnim vonjem, neverjetno močan. Njena krošnja, z do 40 cm dolgimi in do 20 cm širokimi listi, ki so jih Japonci uporabljali za zavijanje hrane, pričara tropsko vzdušje v prostor. Cveti junija in julija, kar je za nas nenavadno, saj so v Sloveniji magnolije v tem letnem času že pozabljene. Vajeni smo pač občudovati njihovo cvetje samo v pomladnih mesecih.

   

   

Čez pot, nasproti rdeči magnoliji, stoji ena od obeh popularnih davidij, prav pri koncu doline, ob naravnem rezervatu Änggårdsbergens pa raste neprava kamelija (Stewartia pseudocomellia) z zanimivim lubjem in čudovitimi belimi cvetovi, ki sredi poletja spominjajo na cvetove kamelije. Ker mi slovenski botanični pridevnik »neprava« pri poimenovanju rastlin ni všeč, saj je slišati, kot da govorimo o ponaredkih, jo, glede na čas cvetenja, sam raje imenujem poletna kamelija. Tudi ona je prava Japonka, v domovini zraste do višine osemnajstih metrov, v Evropi pa doseže štiri do šest metrov višine in nekaj manj širine. Toda pozor ljubitelji v Sloveniji! Poletna kamelija je kalcifob in acidofil, kar pomeni, da ne prenese apnenca v tleh. Pri nas ji je torej treba postlati podobno kot rododendronom. Teh težav Švedi pač ne poznajo, ker v njihovi zemlji zaradi drugačne geološke sestave ni apnenca.


Med raziskovanjem Japonske doline najdemo še botanične kerije ( Kerria japonica ), ki jih nekaj raste tudi pri nas v Kranju, sicer pa bolj poznamo njeno sorto »Pleniflora«, japonske oreškarje (Pterocarya rhoifolia ), sieboldovo lesniko ( Malus sieboldii ); ta nas v cvetju osupne s svojo lepoto, jeseni pa se kiti z množico najmanjših jabolk na svetu. Tu so še karlezijeve brogovite (Viburnum carlesii) iz Koreje in njene sorodnice, pri nas še čisto neznane japonske brogovite (Viburnum furcatum).

   

 

   

Skalni vrt

je del Botaničnega vrta, na katerega so v Göteborgu še posebej ponosni, saj je v Michelinovem vodniku omenjen z najvišjo oceno. Tu imajo prostor nizke, barvite rastline, ki jim ustrezajo rastne razmere v skalovju, pa tudi na barjih in v senčnih legah. Zbirka obsega okrog 6000 vrst.

 
Leta 2003 so vrtu dodali novo zanimivost: oddelek grške flore – Flora Hellenica.Sicer pa so rastline Skalnega vrta urejene glede na svoj širši geografski izvor:
v »Evropi« rastejo svišči, planike, češnjice, kamnokreči, alpski mak, volčini, geranije in košeničice.

 
»Azija« je razdeljena na več različnih delov, da bi zagotovili kar najboljše rastne razmere občutljivim vrstam: bajkalski kosmatinec (Pulsatilla patens) potrebuje toplo, sončno lego, himalajski modri mak (Meconopsis betonicifolia) pa se dobro počuti le v hladnejšem in vlažnem okolju.


Tudi »Amerika« je podobno razdeljena: trolisti, pasji zob in halezije so najsrečnejše v senci, juke, levizije, penstemoni, plamenke, iskrivke in prezimne kakteje imajo raje bolj sončne lege, muholovka saracenija pa raste v majhnem močvirju. Cvetje mnogih ameriških vrst je svetlo oranžne barve, ki v domovini privlači njihove glavne opraševalce, kolibrije.

 

Rhododendrondalen ali Dolina rododendronov

s svojo zaščiteno lego, rahlo kislo prstjo, visoko vlago in razmeroma blago klimo nudi idealne pogoje eni največjih zbirk divjih slečev v Skandinaviji. Na ogled je preko dvesto vrst botaničnih (divjih) slečev in vsaj dvakrat toliko križancev. Med rastjo skoraj ni meseca, ko jih ne bi cvetelo vsaj nekaj. Najpogostejši so odtenki rožnate in rdeče, v paleti pa so tudi beli, rumeni, škrlatni in modri.

  


Rhododendron dauricum je najodpornejši, in če je vreme milo, zacveti že v pozni jeseni. Križani listopadni sleči, t.i. vrtne azaleje dosežejo svoj cvetni vrh v začetku junija, mnogo njihovih nežnejših divjih sorodnic pa zacveti pred tem ali za njimi. Čas najbogatejšega cvetenja slečev pa je vsekakor od sredine maja do srede junija.

 

 


V zelenjavnem vrtu

obiskovalci lahko najdemo navdih in zglede za obdelavo svoje krpe zemlje. Predstavljene so rastline »za v lonec«, ki so posejane ali posajene na grede v preprostih vzorcih – tudi zelenjavni vrt je lahko lep. Vsako leto posadijo stotnijo različnih vrst zelenjave, ki so večinoma selekcije običajnega švedskega izbora in okrog štirideset sort krompirja. Njegove semenske gomolje shranijo iz leta v leto, zato je mnogo sort zgodovinsko zanimivih. V manjšem rastlinjaku gojijo toplotno zahtevnejše zelenjadnice kot paradižnik, kumare, jajčevce, paprike in čili. Prikazani so tudi različni načini gojenja, kot na primer globoke okrogle grede, na katerih rastejo buče, sladka koruza in kumare ali dvignjene grede, zastrte z pokošeno travo… Vse je označeno s tablicami, na katerih so kratka navodila za domače mojstre. Vsi pridelki so organski, vzgojeni brez strupov.

 
V zelenjavnem vrtu so posajena tudi sadna drevesa.Nekatera so ob oporah vzgojena v različne ploščate vzgojne oblike. To je, pravzaprav, genska banka starih zahodnošvedskih sort jablan in različnih grmovnic z užitnimi plodovi.

   

  

Landeriträdgårdar

so bili v Göteborgu prav nekaj posebnega. To so bile podeželske vile z vrtovi v lasti mesta, ki jih je oddajalo v najem »zaslužnim« meščanom. V 19. stoletju so bili običajno zgrajeni na obrobju mesta. Eden takih je danes v Botaničnem vrtu in je bil za njegovo osemdeseto obletnico v avgustu 2003 dokončno obnovljen skupaj z vrtom, ki so ga poskušali obnoviti v slogu klasičnega graščinskega vrta. Elemente tega lahko sledimo tisoče let v zgodovino, prav do perzijskih klasičnih vrtov, ki so jih imenovali pairidaeza, kar še danes v vseh jezikih pomeni paradiž, raj. Obrobke – rabate so zasadili s starejšimi sortami trajnic, ki jih je vredno ohraniti. V tem smislu sodelujejo v programu POM (Programmet för Odlad Mångfald – program za ohranitev diverzitete kultiviranih rastlin) z drugimi botaničnimi vrtovi, s Švedsko univerzo kmetijskih znanosti, z gensko banko »Nordiska genbanken« in drugimi, ki si prizadevajo ohraniti zeleno dediščino starih sort okrasnih rastlin.

 

 

 

Zbirko čebulnic in gomoljnic

je zasadil Per Wendelbo, ki je bil vodja Botaničnega vrta v letih 1965 do 1981 in je kot temeljna kolekcija preživela in se razvijala prav do danes. Njeno prenovo so končali 22. aprila 2006: povišali so stekleni strop, izravnali zidove in jih ometali z olivno zelenim apnenim ometom in obložili z rdečkastim apnencem z območja Kinnekulle. Tla so obdelali s sivimi ploščami apnenca, rastišča pa so sterilizirali in napolnili z okrog 1600 različnimi kolekcijami čebulnic in gomoljnic. To je danes ena najpopolnejših zbirk divjih čebulnic na svetu. Kar nekaj vrst je bilo tudi predmet proučevanja na oddelku za botaniko Univerze v Göteborgu. In kaj vse lahko vidimo? Žafrane, jesenske podleske, botanične tulipane, perunike, razne logarice, pasji zob, modre čebulice, petelinčke in troliste, če naštejem samo nekatere. Skratka, ena največjih zelenih znamenitosti Göteborga!
  


  

Vrt s trajnicami

te preseneti prav sredi Botaničnega vrta. Čeprav zajčji mak (Adonis amurensis) že marca razlije svoje rumeno veselje in mu potem sledi cvetje različnih pokrovnih trajnic, ta del vrta doseže svoj vrh veliko kasneje: v poletju, ko se večina trajnic razcveti v vsej svoji lepoti.
  

  
Kot tudi drugje v Botaničnem vrtu, je posebna pozornost namenjena estetskemu vtisu, ki se zrcali v premišljenih kompozicijah trajnic. V igri so njihove barve in teksture, ki jih vsak obiskovalec doživlja po svoje.
  

  
Posebne poudarke dajejo makleje (Macleaya cordata), tako drugačne od sorodnih makov, svetilke s temno purpurnim listjem (Cimicifuga simplex »Brunette«) in ameriški slamniki sort »Magnus« in »Alba« ( Echincea purpurea).
  

  
Namen Vrta s trajnicami je prikazati obiskovalcem širok izbor »običajnih« trajnic, ki jih je na trgu lahko dobiti. V barvnih shemah cvetličnih rabatov lahko poiščemo vrsto primerov skladnje trajnic, ki jih lahko posnemamo tudi na domači gredi.

 

 

Pinetum

je del Botaničnega vrta, ki leži na pobočju pod zeliščnim vrtom in nasproti vrta s trajnicami. Strokovni izraz pinetum pomeni zbirko iglavcev; ti so tu zbrani z vsega sveta. Nekateri primerki so tu že od ustanovitve vrta in so stari že več kot devetdeset let. Žal so viharji v preteklih nekaj letih zahtevali svoj davek in kar nekaj orjakov je padlo. Posebno pozornost pa zaslužijo: kitajska sekvoja (Metasequoia glyptostroboides), ki je živi fosil; pa košata, pri nas dobro znana in pogosta, na Švedskem pa redka pančičeva omorika (Picea omorika) in razkošni orjaški klek ( Thuja plicata, syn. Thuja gigantea, Thuja lobii, Thuja menziesii), ki so bili posajeni že leta 1914. Ne manjka niti največja drevesna vrsta na svetu, mamutovec ali sekvoja (Sequoiadendron giganteum), ki v svoji domovini doseže višino prek sto metrov in starost 3000 let in več. Na Švedskem je klima ostrejša, zato mamutovci ne bodo dosegli niti te višine niti starosti, a kljub temu si jih bo lahko ogledovala še cela množica generacij Homo sapiensa.

  

 

Konjska staja

je ostalina zgodovine Botaničnega vrta. V leseni, tipično po švedsko grajeni in sivo prebarvani stavbi, so nekoč konji severnošvedske pasme: Herkules, Fingal in Balder zobali svoj oves, kadar niso po Botaničnem vrtu vlekli voza z rastlinami, zemljo ali kamni. Za delo v vrtu so jih uporabljali še v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.

  

  

Vrt Stallbacken, kot ga imenujejo, je bil obnovljen leta 2004, umeščen pa je med čelo spodnjega rastlinjaka in stajo in je darilo nekdanjega trgovca Johna Candowa (1922-2002). Po njegovi smrti je večina njegove zbirke postala del Botaničnega vrta. To je bilo dragoceno darilo, saj je bil John Candow vodilni švedski strokovnjak in gojitelj trajnic iz rodu maslenic (Hemerocallis). Dolgo preden so maslenice postale splošno znane in priljubljene, je John Candow zbiral njihove sorte in jih tudi križal. Tako je »oče« več pomembnim novim sortam, kot je na primer oranžno rožnata miniatura »Light Young Tiger«. Pod večer svojega življenja je v svojem vrtu gojil prek 350 različnih maslenic, od tega kar 50 svojih križancev.

  

  

Večina jih danes, kot že rečeno, raste v Botaničnem vrtu, ob nekdanji staji Stallbacken, v družbi okrasnih lukov in različnih gomoljnic, grmov belike (Exochorda x macrantha »The Bride), ameriške čmerike (Veratrum californicum) in zelo posebnega, zelo redkega bisera, spreminjavega podofila (Dysosma versipelle), ki prihaja iz vzhodne Azije.


V rastlinjakih

pod steklom gojijo preko 4 500 rastlinskih vrst, ki so preobčutljive za švedsko podnebje. Najbolj znana je velikonočna sofora (Sophora toromiro), imenujejo jo kar toromiro, ki je pravi zaklad goteborškega Botaničnega vrta, saj bi brez njegovega zavetja to drevo že izumrlo. Primerki, ki jih imajo, izvirajo iz semen, ki jih je zbral Thor Heyerdahl na svoji odpravi na Velikonočne otoke v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Kmalu zatem je toromiro potrjeno izumrl na svojih naravnih rastiščih, največ seveda zaradi človeških »prizadevanj«: prekomerne sečnje gozdov že od prve polovice 17. stoletja do danes, ko so Velikonočni otoki ostali popolnoma goli . Royal Botanic Gardens, Kew in Göteborgs botaniska trädgård so skupaj večkrat zaporedoma poskušali toromiro vrniti v prvotno naravno okolje na Velikonočnih otokih, a žal neuspešno. Lekcija za nas, »gospodarje« narave: pustošenje, ki ga povzročamo, se ne da kar tako zlahka popraviti ali pa sploh ne!
  

  
Kakorkoli, toromiro je mogoče videti v rastlinjakih Botaničnega vrta v Göteborgu, svoje privlačno rumeno cvetje pa pokaže spomladi.
  

  

V Tropski hiši

raste več vrst, ki jih sicer vsakodnevno uporabljamo: kavovec, kardamom in ingver, poleg teh pa še orjaški pipovec (Aristolochia), mesojeda vrčnica (Nepenthes) in različne palme.

 

 

Zbirka orhidej

obsega 1600 vrst in domuje v štirih rastlinjakih z različnimi klimatskimi pogoji. Večina orhidej v zbirki so epifiti, torej rastejo na drugih rastlinah, a se z njimi ne hranijo. V polnem cvetju so marca in aprila in drugič, manj bujno, cvetijo še septembra in oktobra.

  

 
  

Redka talna orhideja Disa uniflora cveti v juliju in avgustu, vanilija začne že malo prej, medtem ko sorte iz rodov Masdevallia in Dracula cvetijo skoraj celo leto.

  

  

V »Hišah orhidej« lahko spoznavate tudi še celo vrsto občutljivih mesojedk.
  

  

  

V Hiši begonij

si te delijo svoj prostor z subtropskimi uporabnimi rastlinami, španskim mahom (Tillandsia), voščenkami (Hoya) in epifitskimi jelenovkami (Platycerium). Cvetenje je najbogatejše jeseni, nekatere vrste begonij pa cvetijo preko celega leta.

 V Hiši kaktusov

poleg kaktej rastejo še drugi sukulenti kot so vrste agav, aloj in južnoafriških »živih kamenčkov«, ki jih je zelo težko gojiti.

  

  

Hiša južne poloble

gosti avstralsko melaleuko ali resasto mirto, znani čajevec, iz katerega pridobivajo dragoceno eterično olje, akacije, evkalipte in ostale člane družine mirtičevk, kot tudi čudovito travno drevo ksantoroejo (Xanthorrhoea) in proteje. Družbo jim delajo južnoafriške vrste pelargonij in vres.
  

  

V dveh Gorskih hišah

ločeno rastejo planinske rastline suhih in vlažnih območij. V suhem delu lahko opazujemo rastline, ki so doma v Sredozemlju in JZ Aziji in tudi že prej omenjeni velikonočni toromiro.

Tiste, ki jih je najtežje kultivirati, so posadili v travertin in dobesedno rastejo iz skal, kot na primer, vrste blazinastih trajnic iz rodu Dionysia, ki so doma v Iranu in Afganistanu.

 

 

 

  



 

Izvedba: Element Lab 2010

Maklen Zupančič, urejanje – vzdrževanje vrtov in parkov, k.d. | Cesta Kokrškega odreda 40, 4000 Kranj | Pooblaščene osebe: Matjaž Zupančič, Najla Bahjet Elias